Z besedo "Otrok".
Moj otročiček je tako priden (ko se govori o avtu, živali, računalniku).

Otrok NI pes in ti nisi kužkova mama. Kar kocine mi gredo pokonci, ko slišim kako bejbo, ki se dere za psom: Pridi k mamici!

Razumem, da poimenuješ stvar, ki si jo sam ustvaril, otrok. Ampak avto?? "Moj otročiček, bogi revček, kako sem te pregonila."

Zakaj zaboga moram imeti otroka? Zakaj moram VEDNO, ko grem s kom na kavo, poslušati o otrocih? Razumem, ko grem z mamico in njenim majhnim otročičkom na sončka in mi potoži/pohvali svojo materinskost. Ampak VSI! Vsem babam se je zmešalo! Lepo in prav, da se čutite vse materinske, ampak pustite nas ostale na miru. Ne zanima me kolikokrat mesečno probavata sexat v škornjih, da bo bil fant, ne zanima me kakšne metode uporabljata, kdaj imaš ovulacijo. Me ne zanima! Prosim, nehite mi s tem.
Zakaj se ljudje ne znajo pogovarjat o čemu drugem kot o otrocih? Zadnja leta mi je res že ratalo mučno, ko poslušam samo še o temu. Všeč mi je, ko grem na kavico s kolegico in se pogovarjava o barvah las, o nepomembnih stvareh.

Po drugi strani so vse pripravljene na otroka, nobena ga pa nima. No, ko ga boste imele, potem se bomo pogovarjali o njih. A prav?

Z mojim fantom še NE delava na temu in ko bova, vam bom povedala. Ne mi zagravžat nosečnost, o kateri niti še ne razmišljam.
Verjamem, da je lepo, ko imaš družino, ko rodiš to majhno štručko, ampak jaz se v temu še ne vidim. Žal.